Pri konvekcijskem sušenju se obdelovanec giblje skozi sušilnik, v katerem kroži ogret zrak. Pri tem toplota prehaja z zraka na obdelovanec, ki se segreva. V primerih, kjer se uporablja neprekinjeni oz. kontinuirani transport, ne moremo uporabiti vrat na sušilniku. Za zmanjšanje toplotnih izgub skozi vstopne in izstopne odprtine se je uveljavil tako imenovani A-sušilnik, pri katerem obdelovanci vstopajo v sušilni prostor od spodaj navzgor.
Posebni primer konvekcijskega sušenja laka je polimerizacija oz. pečenje, ki se uporablja pri postopku prašnega nanosa laka. V tem primeru laka ni treba sušiti, pač pa pregreti do te mere, da se stali in zapeče na obdelovanec – polimerizira. Polimerizacija običajno poteka pri temperaturah okoli 180 °C in poteka približno 30 minut, vendar sta tako temperatura kot dolžina polimerizacije odvisni od zahtev dobavitelja lakov. Obdelovanci iz peči prek transportnega sistema potujejo v hladilnik, kjer se ohladijo na temperaturo, primerno za razkladanje izdelkov. Podoben proces se odvija tudi pri elektroforezi, kjer je lak treba utrditi.

Pri sušenju s sevanjem obdelovance segrevamo s pomočjo sevanja infrardečih ali ultravijoličnih grelnikov.
Prvo prednost tega načina sušenja predstavljata hitra pripravljenost za uporabo in učinkovito segrevanje obdelovancev. Zaradi tega so lahko infrasušilniki krajši, kar je velika prednost v primeru omejenega prostora.
Druga prednost pa je ta, da ni treba segrevati celotnega obdelovanca, ampak lahko sevanje omejimo samo na del, kjer je nanesen lak. Ta način sušenja pride v poštev, kjer je treba lakirano površino popraviti samo na določenih mestih in tako obdelovancev z drobnimi napakami ni treba vračati skozi celoten proces lakiranja.